Čustva doživljamo v situacijah, ki se dotaknejo naših življenjskih vrednot. Čustva so lahko prijetna ali neprijetna. Prijetna se nam dogajajo kadar se naše vrednote potrdijo, neprijetne pa v situaciji, ko so naše vrednote ogrožene.
Vrednote so prepričanja, kaj nam je pomembno in/ali vredno v življenju.
Seveda pa je pomembna razlaga kaj je pravzaprav odločilno pri čustvenem odzivu v neki situaciji, to je predvsem naša subjektivna ocena, kateri smo pripisali lastno vrednotenje.
Čustva oziroma emocije, v latinskem izvoru »emovere«, kar pomeni »spraviti v gibanje«. Čustva nas torej spravijo v izraženo gibanje. Tako neprijetna čustva spodbudijo naše ravnanje k spremembi novonastale situacije, prijetna čustva pa nas motivirajo, da ustvarjamo okoliščine, v katerih so naše vrednote skladne.
Seveda pa se pogostokrat znajdemo v situaciji, kjer je naše čustvovanje intenzivnejše, kar pomeni da so nam okoliščine bolj pomembne. Tako čustva trajajo dotlej, lahko se ponavljajo, dokler neka situacija ni razrešena.
Pomembno je tudi dejstvo, da naši možgani ne razlikujejo realnosti od domišljije, na slednje se tako tudi odzivamo, torej s čustvi. Domišljijsko napletanje zgodb pa pogostokrat vodi v čustveno trpljenje, saj si realno zgodbo prepletamo z različnimi miselnimi procesi, kot so analiziranje, primerjanje, kritiziranje, katastrofiziranje…ipd. Za ravnanje z neprijetnimi čustvi pa je potrebna veščina tako obvladovanja kot kontrola naših čustev.
Čustvena abeceda
