Vse svoje pretekle navade sem morala na novo prevrednotiti. Vse kar se mi je zdelo do tedaj vredno, torej moja integriteta in moralne vrednote, zanesljivost, poštenost, zavzetost, delavnost in vse značilnosti, ki pritičejo marljivi in odgovorni osebi, mi niso več koristili. Moje okrevanje je trajalo leta, samo v bolniškem staležu sem bila sicer z vmesnimi prekinitvami tri leta, rehabilitacija in reintegracija sta trajali dve leti. Težka izkušnja mi je vzela vse, za kar sem se vsa leta trudila in si prizadevala tako na službenem kot osebnem področju v življenju.
Sprva je pomembno razumevanje za sprejemanje sebe, kasneje še drugih in sveta, sledilo je zavedanje. Skozi bolečo izkušnjo sem na novo prevrednotila svoje prioritete v življenju in na novo postavila svoj vrednostni sistem. Začela sem raziskovati kaj se mi je pravzaprav zgodilo, in nenazadnje sem se odločila za nadaljevanje študija v smeri PSIHOSOCIALNA POMOČ, kognitivno vedenjska modaliteta. V času študija sem se opolnomočila, se izobrazila na področju kognitivno vedenjskih elementov in samo sprostitvenih tehnik. Počasi, a vztrajno sem se okrepila predvsem v zavedanju, kako si v težkih trenutkih pomagati, ali prositi za pomoč, se opolnomočiti za nove korake v življenju. Tako sem uvedla čuječnost, ki mi je sprva povzročala nemalo nevšečnosti, saj je bilo moje življenje dotlej na avtopilotu, avtomatizirano. Brez čuječnosti danes ne bi bila fokusirana, umirjena in točno vedela kdo sem in kaj si želim. Kajti vse staro, kar me je pripeljalo do stanja popolnega zloma – izgorelosti, je bilo potrebno nadomestiti z novimi znanji, in predvsem upanjem, da zmorem na novo pot stopiti avtentično in pristno, brez sramu in strahu, kaj bodo drugi rekli. Prav slednje namreč ubije preveč sanj.
Seveda pa brez pomoči osebne zdravnice ter psihologinje in družinske terapije, ne bi bil pozitiven izid iz izgorelosti. Kajti pod enakimi pogoji delovanja v življenju pač ne gre. V enačbi je potrebno spremeniti vsaj eno spremenljivko.
V času študija in v okviru obvezne prakse sem začutila, kaj je moje poslanstvo. Zavedala sem se da ne bo lahko, pot je bila daleč od preproste, vendar sem z vero vase in pogumom stopila iz cone udobja. Leta sem razvijala program izvajanja, ki bi ga lahko v podjetjih implementirala in poskušala v njem zajeti vse svoje izkušnje in znanje. Po pogovorih z nekdanjimi sodelavkami, in kolegicami so vsi potrdili kvaliteten vpliv mojih svetovanj in povišano učinkovitost in vedela sem, da sem pripravljena Tako sem svoje izkušnje in znanje še poglobila in kot prostovoljka uresničevala svojo novo pot. Vodila sem delavnice na področju krepitve duševnega zdravja ter individualne pogovore s posamezniki, ki so se znašli v stiski ali so se soočali z težko življenjsko izkušnjo. Tako smo v Zavodu Oreli in v Dnevnem centru Štacjon zgradili most zaupanja, ki je v procesu med svetovalcem in klientom (udeležencem) temelj varnega in zaupljivega svetovalnega odnosa.
Odgovorni osebi obeh zavodov sta med drugimi dejali, da sem nepogrešljiv člen verige v njihovi sredini, in da udeležencem tovrstno znanje izredno koristi in jih opolnomoči, in ga postopoma vnašajo v svoje življenje. Prav tako s svojimi veščinami in znanjem dopolnjujem program lokalnega pomena, ki dopolnjuje mrežo javnih in razvojnih socialnovarstvenih programov. S svojimi aktivnostmi pripomorem k preprečevanju in reševanju socialne problematike posameznikov na področju krepitve duševnega zdravja.
Tako je tudi delavnica KAKO ŽIVETI – IN NE IZGORETI v izobraževalnem središču CDI Univerzum požela veliko zanimanje po tovrstni tematiki. Organizatorka je po delavnici kot priporočilo navedla, da je bila tematika preplet tako strokovnih kot tudi teoretičnih vsebin, ki sem jih kot predavateljica podkrepila z lastno izkušnjo, kar omogoča slušatelju nov uvid skozi življenjsko izkušnjo posameznika po izgorelosti.
Že preden sem izgorela, sem večkrat pomagala sodelavcem in sodelavkam. Spodbujala sem nove ekipe in jih opolnomočevala. Mnogim ekipam, ki so bile prej med manj uspešnimi, sem pomagala, da so dosegle sam vrh glede na prodajne rezultate. Skupaj smo uspešno dosegli večjo zavzetost in osredotočenost, kar je izpodrinilo vse pogostejšo kronično raztresenost in nepozornost na delovnem mestu in širše. To so zaznali tudi udeleženci in vodstvo organizacij.
Med študijem pa sem spoznala, da lahko to veščino, ki sem jo že obvladala, uporabim tudi na drugih področjih. Poleg poslovnega delovanja lahko izboljšam tudi stanje zaposlenih med in po delovanju.
Po okrevanju in dokončanju študija sem se želela vrniti nazaj v korporacijski svet, a se nikakor nisem mogla vrniti na stara pota. Mrazilo me je ob misli na to, da se v moji situaciji lahko znajdejo številni drugi, zato sem se želela usmeriti v izobraževanje zaposlenih in coaching na področju krepitve duševnega zdravja in preprečevanja izgorelosti. Morala sem ukrepati in odločila sem se vrniti z drugim ciljem – opolnomočiti tudi druge, kot je študij opolnomočil mene. Če lahko pomagam vsaj eni osebi, da se izogne izkušnji, ki sem jo imela jaz, mi bo to v čast. Bala sem se podati v poslovne vode, saj so bile te zame nove, a vedela sem, da to moram storiti, zato sem se lotila dela.
Moja pot še zdaleč ni bila preprosta. Več let sem razvijala program izvajanja, ki bi ga lahko v podjetjih implementirala in poskušala vanj zajeti vse svoje izkušnje in znanje. Končno mi je uspelo pripraviti načrt,.
Zdaj je šlo zares. Kljub temu da sem bila med najuspešnejšimi zaposlenimi z najboljšimi rezultati, sem po več kot dvajsetih letih delovne dobe v podjetju zbrala pogum in dala odpoved. Nastal je Attempto Consulting.