Ko sem v enem izmed večjih slovenskih podjetjih delovala kot vodja v različnih poslovalnicah in postavljala ekipe, sem se zaradi potrebe po doseganju ciljev in izpopolnjevanju pričakovanj na vseh področjih, še posebej pa v službi, začela vračati vedno bolj pozno in brez energije, dodatno delo sem opravljala pozno v noč in se vrednotila le skozi svoje zadolžitve. Moja telo in um sta bila v nenehnem stresu, dokler se nekega dne nisem preprosto »sesedla« . Želja po tem, da pomagam vsem, me je pripeljala do točke, ko naenkrat nisem zmogla pomagati nobenemu – niti sebi.
Moje telo se je po letih opozoril, ki jim nisem znala ali zmogla prisluhniti na koncu vdalo. Izčrpanost, nespečnost, občutki tesnobe, pogosti prehladi in angine, alergijske reakcije.. itd. so bili znaki, da se z menoj nekaj dogaja. Ker nisem obvladovala ravnovesja med vsem obveznostmi in počitkom na vseh življenjskih področjih, sem obležala – doživela sem hud adrenalni zlom, četrto stopnjo izgorelosti. To pomeni popolno čustveno, fizično, psihično in duhovno izpraznjenost. Moj imunski sistem se je preprosto sesul. Telo se je dokončno uprlo samo »zlorabljanju« in me ustavilo, pridelala sem si popoln kolaps.
Da sem se fizično okrepila, sem nekaj mesecev samo spala, nisem zmogla ničesar. To pomeni, da sem zaradi takrat nepojasnjenih bolečin po telesu (glavobol, akutne reakcije in alergije, kardiovaskularne in mišično skeletne bolečine in še in še…) samo »vegetirala«. To stanje je bilo stanje ne življenja. Počutiš se namreč kot rastlina, samo še dihati zmoreš, vse ostalo ti predstavlja hudo breme.
Seveda je moja izgorelost vplivala na vse družinske člane in okolico, kar je globoko zarezalo tako v vse medsebojne odnose, predvsem v komunikaciji in razumevanju.
Vedela sem, da tako ne morem več naprej in da moram v prvi vrsti sebe postaviti na prvo mesto.